Skok na sever

Imeli smo malo odpravo v podporo Manimejkerjevemu gimnazijskemu prijatelju, ki je zagovarjal doktorat. Najeli smo kombi in se v sobotnem jutru odpeljali Groningenu naproti.
Zasedba je bila precej pestra. Od članov komisije, staršev,  sestre in Američana, katerega beseda "Seriously" se mi je tako vtisnila v spomin, da bo postala beseda meseca :).

Groningen je pretežno univerzitetno mesto, ki mu vladajo kolesa in kolesarji. Tako smo si jih tudi mi izposodili v hotelu ( the pink panter gang) in se odpeljali na kolesarsko turo po mestu in okolici. Verjamem da študentom ni lahko:))) Vse bolj sem tudi prepričana, da študentje ne bi smeli študirat v svojem rojstnem kraju. Seveda je sonce veliko pripomoglo k splošnemu vtisu!

Spet se bo bleščalo

Before and After

 Eden tistih lepih sončnih dni, ko si otroci želijo sladoled, mama bi pa kavo na sončku.
Pol se pa tole zgodi:

Zdej se pa doma vsi bašemo s sladoledom na račun najmlajše.:)
 
Posebno hvala,
 Miss Deha in za telefone s fotoaparati, sploh ne vem kaj bi brez vaju;).

Popravilo superg

Sonce je posijalo in ugotovila sem, da bo čas za pomladno prebuditev garderobe. Pobrskala sem po omari in našla lanskoletne bleščičaste lepotice. Sprva se nisem spomnila, da je nekaj narobe z njimi, saj jih jeseni nisem nič nosila. Takoj ko sem jih obula,  mi je bilo  jasno. Žalost mi je stopila na obraz. Lansko pomlad sem si jih kupila, zanje dala celo premoženje, jeseni pa niso bile več uporabne, ker so se jim naredile luknje in so me začele žulit.
 Žalostno sem jih zapakirala v vrečo in odnesla svoji najljubši čevljarki. Najljubša pa zato, ker skoraj vedno najde kako rešitev. Tudi tokrat je delila razočaranje z menoj, koliko so stale sem raje kar zamolčala. Ugotovili sva, da mi tokrat ne bo mogla pomagati saj bi bilo najbolje prelepiti tkanino čez tkanino, ki pa jo ona nima. Usnje bi bilo pa najverjetneje pretrdo. Zato sem se odločila, da bom sama preoblekla svoje šolnčke. Poslušam še nasvete glede lepila in odhitim v svojo delavnico.

                                   Takole so se scufale.

                                  In takole sem jih preoblekla.

Najraje bi jih nesla čevljarki pokazat, morda me vzame za vajenca :))).

Dodatek: Da bo bolj jasno,  sem na-novo vstavljeno blago lepila in šivala!

Drugič, ki to ni

Pred dobrim letom sem prvič dala kri in kaj kmalu so me zopet pozvali (po 4 mesecih). Takrat sem bila ravno bolna. V Januarju in Februarju so imeli kar krizo, neprestano so pozivali k krvodajalskim akcijam. Vendar pa sem sama imela vseskozi neke  zdravstvene težave, da nisem mogla. Zdaj tik pred tekaško sezono, se mi tudi ni zdela ravno najboljša ideja, vendar kot sem že  nekoč  pisala, da ne slovim ravno po sebičnosti. Tako sem se danes pogumno odpravila na Šlajmerjevo 6.
Pa sem prav hitro opravila, kljub temu da so imeli krvodajalsko akcijo (po skupini sodeč).
Prve te piknejo v prst, da ti preverijo železo. Že tu sem dobila rdeč štempelj "obisk zdravnika”.
Ma sej, če dobro pomislim, sem velikokrat zadihana že ob manjših naporih, samo da imam pa vrednost železa tako nizko, pa nisem mislila.
Zdravnica je bila prava vedeževalka. Samo listek z letnico in vrednostjo hemoglobina sem ji dala, pa me je prečitala kot  knjigo. Hec! No, kar me je najbolj presenetilo je, da me kot prvo  ni vprašala po načinu prehrane  (vegetarjanka, makrobiotik...) ampak po številu in starosti otrok. Nato mi seveda svetovala naj dodam en rdeče-mesni obrok na teden  in čim več sveže zelenjave in sadja + nek vitaminski dodatek na dan.
Zima je naredila svoje in pomlad je tu, čas je da povrnemo energijo telesu.

                                            Pomlad na mojem balkonu:)

Otvoritev sezone sledi,

prve pa draga moja sotrpina, jaz sem nas kr na suh prijavila :-)!

Pa še draga so-blogerica, če se ne motim, je danes ta dan.  Želim ti še veliko burnih zapisov, čudovitih fotografij in bogate letine (vrt). Čim več smeha in sonca in čim manj brisanja nosov. Lepo praznuj!

Januar, Februar, Marec

A gre vam tudi tako hitro, kot meni?
Mi smo letos že kar veliko praznovali. Najprej nečak (6) , nato brat (42), pa tašča (45 :) 54), jaz (35) no, pravzaprav bom drugo leto praznovala svoj 9. rojstni dan. No in zdaj čaka lumpa na svoj veliki 7. rojstni dan.
Odločili smo se, da dobi novo kolo ker je 16 col absolutno premalo za našo dolgonogo prvošolko. Seveda sem surfala pa brala, pa klicala in nekje na gorenjskem našla ustrezno 20 colsko kolo. Beri, moralo je zadovoljiti mojim zahtevam in biti ustrezno lepo v Lumpinih očeh, pa še cena je bila ugodnejša od ostalih ljubljanskih ponudnikov. Vse je kazalo na Happy End in ko sva prišli do trgovine se je odvila povsem druga zgodba! Kolo je bilo za našo Lumpo ravno pravšnje, tako prav, da vprašanje koliko bi ji bilo prav, še drugo leto. Zato so mi ponudili 24 colsko kolo. Že na uč sem vedla, da to ne bo ugodno:(. Saj se z večanjem kolesa, povečuje tudi število prestav in ustrezno tudi cena. Lumpa se je vozila po dvorišču trgovine in se smejala, medtem ko si je  mama razbija glavo z vprašanjem : Kje vzeti in kaj kupiti?
Manimejker je telefonsko svetoval, da se odpeljem še do ene trgovine, še bolj na gorenjsko, kjer sem pred leti kupovala svoj Family-bike in morda imajo tam še kako 24 colsko kolo, ki mi bo bolj dišalo. Seveda so imeli tudi druga 24 colska kolesa, vendar so bila prevelika.  Šment! Zmenila sem se za gotovinski popust, prosila za do montažo blatnikov in kupila res lepo kolo. 

Poleg vsega je bil največji šok, da je Lumpa že tako velika, da je to zadnje otroške kolo, saj naslednje je že odraslo! So nam pa poleg kolesa podarili  tole knjigo. Otroških jim je namreč zmanjkalo. Še dobro!

Tako so me vsaj malo potolažili z mamljivimi slikami in recepti. Komaj čakam na paradižnik in vse dobrote, ki pridejo s pomladjo!
P.s.
Danes sem posadila svoje prvo balkonsko cvetje, narcise!

Pomladno prebujenje

Grem h, "kovaču" ko pridem nazaj bom pa taka :).

Sisi

Če slučajno še ne veste. Sisi life in colours je včeraj štartala s spletno trgovino.

 Oblikovalka spletne strani,  pa je čudovita ilustratorka in tudi blogerica  Meta Wraber.
Juhuhu!!!

 Veselo nakupovanje ali pa vsaj pašo, vam želim.

Bolha ali ne bolha

Pri selitvi, smo ugotovili, da imamo en kup uporabnih stvari, ki sta jih punci žal že prerasli. Kolesa, skiroji, poganjači, avtosedeži... No in tako sem se odločila, da stvari prodam na Bolhi.
Vse lepo in prav. Prav hitro sem prodala stvari, razen tale še čepi (po moje je bolho kupovalcem dokej neznani predmet) in miza, ki dela gužvo najemnikom v stanovanju (res je velika). No, pa ker tako velike mize (140 x 140 x 75) res ne moreš nikamor spraviti in ker jo v 14 dneh nihče ni kupil,  sem se odločila,  da jo pač podarim na spletu.

Ufff..,  to pa je, zgodba zase. Medtem, ko se jaz matram pripeti sliko k oglasu, me že kliče neka gospa, da ona mizo rabi. Lepo ji razložim, da je miza res velika in da potrebuje kombi. Ja, bom jaz susjedu rekla, pa bo pol on pršu. Jaz medtem naložim sliko. Seveda ji je miza všeč, ampak čez 3 minute  je susjed  reku, da on ne bo pršu! O.k. pol se je pa začel. Maili letijo, telefon pa zvoni kot blazen!!!
Ni blo konca. Postavim tri v vrsto in se zmenim, da se drugi dan slišimo in jo pridejo iskat. ZVONENJU pa ni blo konca. Jaz iščem gumb za izbris oglasa, telefon pa kar zvoni.... Vržem baterijo ven iz telefona in v miru najdem gumb za izbris oglasa! VDIH, IZDIH!
Uffff, MIR!  Ne ni še! Tistim prek maila, se ne da dopovedat, da je pred 10 minutami še bila, zdaj jo pa ni, ker jo je nekdo ustno rezerviral. Jaz pač njihovega maila: A  mizo še imate? Nisem vzela kot rezervacijo!!!
Uglavnem, jaz se tega ne grem več. Mizo sem prodajala za 40 Evrov in mislim tudi, da jih je vredna, pa so se mi oglasili eni trije. Seveda bi jo tudi znižala in sem tudi jo, tistemu, ki je to sploh poskusil, da bi jo le kdo prišel iskat. Močno dvomim, ampak res močno dvomim, da jih telih 30 klicočih res potrebuje tako veliko mizo.  Pa kaj je narodu? Lačni kruha in iger?
Upam le, da mize ne najdem na kakem drugem oglasu. Razočarana.

Nevednost pa taka

To, da nimam kavča že vsi veste. Pol vam je približno jasno, kolk gledamo našo bogo televizijo brez daljinca:).

No in če bi živeli v takem pomanjkanju kot mi, se vam kaj hitro pripeti tako kot meni, da vidim pri znancu na FB tale posnetek.



In sem preprosto šokirana! Od kje se je pa Tale vzel?

Manimejker se je  ravno vrnil z lahkotnega teka (jaz še nisem imela otvoritve sezone, a o tem kdaj drugič) in jaz si že tretjič vrtim posnetek. Z navdušenjem mu pokažem posnetek in mu ga predstavim kot luštnega  fantiča z dobrim glasom. Seveda me je prebral v pol sekunde in rekel, da poje čist O.k. sam mogoče bi ga probala sam poslušat, brez da ga gledam, pa  mi bo sam povprečen.
No kakorkoli. To, da padam na take mal deške neobrite fantiče, ni neko novo odkritje. Je blo pa kr odkritje, ko sem ugotovila, da je Klemen Slakonja  uveljavljena osebnost v slovenskem prostoru in je imel na Hribarju že vrsto precej simpatičnih imitacij.
Uglavnem, sigurno veste več kot jaz.  Jaz bom pa od zdaj naprej hodila z odprtimi očmi :).

Maškarada

Evo tole sem še šivala, pravzaprav dva,  še belega, pa sem ga pozabila slikati preden sem ga oddala mojemu najljubšemu nečaku:).

Tako da Lumpi, sta zopet bili skupinska maska. Pika nogavička je  sposojena od nečakinje in ni plod mojih rok in domišljije.  Medtem, ko slikanje na obraz je.

Smo se pa tudi skupinsko našemili :)

 Manimejker, bi moral biti Kakadudel od Ribiča Pepeta, ampak je ideja prišla prepozno.
Drugače sem pa ugotovila, da imam že celo zbirko doma izdelanih  pustnih kostumov in da bi lahko imela izsposojevalnico.

Evo pa še oblečeni v preteklih 4-ih letih.:)

Metuljček in rožica

 Mini Miška in Pluton

 Pujsa Pepa in Levček

 Pa še muca in kuža za družbo.

Mi smo odšli v pasažo Maximarketa in nato še v mesto.
Res lep dan!
Kaj pa vi, ste kaj pustovali?

Kekec

Evo direkt iz šivalnice.

Tole je po naročilu za eno drugo lumpiko, ki si je zaželela biti Kekec.

Smo pa zjutraj na hitro oblekli našo malo lumpo, ker naj bi po velikosti ustrezala naročnici:).

Seveda bo treba obleči še kako belo srajčko, domače nogavice, palico v roke, pa vriskat.
Zdaj pa nadaljujem z izdelovanjem konjičkov.