"Slovnično občutlivim, ne priporočam branje bloga" :)

četrtek, 28. april 2011

Diši

Včeraj sva se z Manimejkerjom namenila plezat. Oddala sva dekleti, pobrala foto reporterko Ano in odšli smo v Raspadalico. To je plezališče nad Buzetom in naj bi bilo tudi znano po vzletanju zmajarjev.
Tole je čudoviti kamp v nastajanju.



Predvidevam,  da je tole vzletišče:


Zlezli smo bore malo, ampak dišalo je pa po vseh mogočih začimbah. Tule se celo vidi kako je vse cvetelo.


In ker je Ana strašen Messi fan, je vseskozi skrbela, da bomo pravočasno odrinili iz plezališča, da bomo lahko še kaj dobrega pojedli in si doma ogledali nogometno tekmo.:)
Vstavili smo se v prvi oštariji v Sočergi, kjer nam je "Nono" še preden smo se usedli, hotel prodati pol litra vina. Smo se zdilal za 2,5dc. :) Odrecitiral je jedi in odfrčal. Kolebali smo med domačimi fuži in njoki, tartufi in golažem. Na sosednjo mizo je postregel zrezke, kar na ponvi. Seveda na največji ponvi, kar sem jih kdaj videla. Dišalo je!
No jaz sem se odločila za tartufe, pa je Nono rekel da so dragi. Hmmm. No prav pol pa golaž.
Prinesel je domač kruh! Mljaska!
Kasneje pa 2x fuže z golažem, in enkrat s tartufi, malo smo se spogledal. Naročili smo njoke + golaž, 2 fuže + golaž.  Sam jaz bi tartufe.
Itak je pa Nono car. Vseskozi nas tika in dodelil me je za dežurno, da razdelim beštek:). Porcije so bile velike in res sem se nabasala s fuži. Ker se je kuharica zmotila, tko je rekel Nono, nam je prinesel še velik kos potice in računal nekaj skonto, plus dodal štruco kruha za domov. Seveda smo pustili napitnino, ker je bilo dobro.  A stari nam je prodal vse kar je imel. Ne morš verjet kako znajo!
In da vonjavam ne bo konca, sta punci danes domov prinesli šop pehtrana. Joj, kako diši. In kako bo šele dišalo, ko bo potica pečena.
Baje, da je Pehtranka ljubljanska specialiteta. Torej, če se hočem imet za pravo Ljubljančanko, moram spečti vsaj eno pehtranko:).

torek, 26. april 2011

So far so...

Glede na to, da smo ostali doma, nam gre kar dobro.
V petek smo barvale.



V soboto pekle:


Nato smo še kolesarili in tekli. Mali kolesarček je bil utrujen,  saj smo prevozili tam okoli 10 km in je vseskozi na polno gonila.


V nedeljo smo skočili na Šmarno. Ja, lahko bi obiskali tudi kak drug hrib, vendar vsak drug hrib, ki ni Rožnik ali Šmarna, zahteva malo več priprav (itak smo pa vsak dan čakali, kdaj se bo uscal :)) in se mi po pravici, ni ljubilo. Popoldne so imele Lumpe spet polno energije in so šli malo kolesarit, oziroma na daljši sprehod z Manimejkerjem.
V ponedeljek smo odšli k eni babici na razvajanje s kosilom in sta punci uživali v zunanjih aktivnostih in dobili nove pričeske.
Nekje vmes so nastala tale oblačilca za veselo druščino. Sploh nisem vedela, da imata toliko barbik. Jaz sem kupila le dve!


No in danes so se napotili v muzej na razstavo Antični Grki na Hrvaškem in popoldne v kino gledat Rio. Lušna risanka. Smo pa videli reklamo za Kung Fu Pando 2 in smo že v pričakovanju.

Jutri skočita punci prespat k drugi babici, potem pa upam, da kak dan na izlet do morja ali pa vsaj malo poplezat. Ko se bo vreme stabiliziralo :). Ma res ne morem  verjet, kje je tisto slabo vreme, ki so ga napovedovali. :)

Aha, jaz se  trudim kar se da, redno tečt. Kar pomeni ene 3x na teden, pa še vedno sopiham kot lokomotiva :(.

nedelja, 24. april 2011

Obljuba dela dolg

Obljubila sem, da nekoč pokažem še sedanjo kuhinjo. No, pa da ne bodo sam slikice kazala, povem še nekaj svojih "pametnih".
Načeloma nisem minimalist. Vendar, ker je ta že leta prisoten tako v modi kot v arhitekturi, mi je počasi prirasel k srcu. Všeč so mi slike minimalistično urejenih ambientov ali pa izložb. Rada imam lokale, ki so minimalistično opremljeni in rada imam čiste linije, vendar se imam kljub temu za barvitega neminimalista. Torej glede na to, da sem sama po naravi kaotična (vn se vlečem, da sem lahko, ker sem kreativec, čeprav vem da niso vsi taki), si sama sebe v minimalističnem stanovanju težko predstavljam. S tem ne mislim, da imam rada nered, le da ga neprestano sama nenamerno ustvarjam in le v njem lahko ustvarjam. Vedno si pospravim mizo ali pa kotiček, preden začnem in v trenutku ko začnem, je spet vse še huje kot preden sem pospravila.
In ko sva začela s prenovo stanovanja in iskanjem opreme, sem se vse bolj navduševala nad minimalizmom in belinami. Tudi tla bi si želela imeti bela, taka skandinavska. Vendar sem na srečo malo posrfala in malo bolj razmislila, kaj si želim in kako bo to v realnosti izgledalo. Realnost je, da imam dva otroka, ki sta prav tako kaotična kot jaz. Ali pa kreativna :). Neprestano nekaj režeta, strižeta, ustvarjata in se seveda tako igrata. Vsi skupaj smo kar aktivni, kar pomeni veliko enih rekvizitov, pripomočkov in posledično, neprestano vlačimo stvari v stanovanje in iz njega, z njimi pa tudi nehote pride umazanija, listje, pesek, magnezij... Pa da ne dolgovezim: Niti slučajno, nismo družina za v minimalistično stanovanje. Vprašanje, če sploh kaka družina je?
Na koncu sem se pri opremi v večini odločila za belo barvo in za javor. Sem mnenja, da lahko s pisanimi dodatki (ki jih lahko po želji menjam) veliko več doprinesem prostoru, kot z barvnim pohištvom ali z barvanjem sten.

No in tole je kuhinja po montaži (kjer še ni čisto končana):


In takole zgleda REALNO, ko punci pospravljata posodo in se spravljamo peči potico:

V kuhinji mi še marsikaj manjka, ampak taka je realnost.
Sem pa zelo zadovoljna z izbiro;).

torek, 19. april 2011

Rastlince

Pred dobrim mesecem sem v objavi spraševala, kako uspešno odrezati fikus. In poglejte kaj je nastalo:


Lotila sem se ga kar po domače, tako kot mi je svetovala Akvarij. In včeraj sem opazila, da je odgnal dva sveža lista. :)
V zagonu, pa smo se s puncami lotile še sajenja zelišč, jagod in pa nekaj rožič. Upam da čez 2 meseca zopet poročam o uspehih:).


Aja, sem pa tudi nekaj zasrala. Orhideja se  mi je  zasmilila in  sem jo presadila. Pač v navadno zemljo za rože. Šele kasneje sem posurfala o negi orhideje in izvedela, da to ne bo O.K.. Mogoče pa danes kupim substrat in jo rešim muke.

sobota, 16. april 2011

Okroglo

Trening za dve

Včeraj sem dobila prilogo od Dnevnika, Triatlon, od svojega očeta:). Seveda sem skoraj že vse prebrala med večerno peko mafinov:). 
Danes popoldne, pa je imela mlajša lumpa tudi slavje, praznovanje so vrtičkarja, midve z veliko lumpo pa sva se napotili na skupni trening. Ona na kolo, jaz pa v superge. Sicer je ona tudi hotela teči, ker bi rada premagala A-jevke na prihajajočem krosu. Pa sem ji obljubila, da se bova nekje zamenjali in bo tudi ona tekla. Ko sva prišli ven iz stanovanja, sva morali spremeniti smer. Nad Rožnikom se je kopičil velik črn kapljav oblak.
Šli sva v smeri  Koseškega bajerja. Lumpa je vseskozi klepetala in seveda poudarjala, da je izi-bizi kolesarit poleg mene. No pri bajerju sva se zamenjali in Lumpa je pretekla cel krog okoli bajerja in zraven še vedno klepetala. Po krogu sva si malce odpočili in zopet zamenjali vlogi. Domov sva šli malo čez Tivoli in čez klančke, da sva potrenirali prestavlanje brzin na kolesu in domov.
Prav lušno je bilo. Lumpa je prekolesarila 8km in pretekla 600m jaz pa ravno obratno. :)

In kaj sem hotela povedat. Hmmm? Včeraj sem prebrala, da se mati 5 otrok (najmlajši 2,5 in najstarejši 9) poleg službe ukvarja še s triatlonom.  Tudi blogerica, ki ji že dolgo sledim, mati 4 otrok je zagreta triatlonka. In je res navdihujoča s svojimi zapisi.  Da o tem, kako tečejo tudi v 7 mesecu nosečnosti niti ne govorim.
Uglavnem, najnovejše ugotovitve:
- vse se da, če se hoče
- vzgoja z zgledom, je daleč najboljša izbira
- pa čim manj komplicirat

sreda, 13. april 2011

Tinine kučne čarolije 1. ( Who's the smartest )

Ker je prišel čas za kratke rokave in krilca, je prišel tudi čas za pranje puhovk in pakiranje le teh.
S selitvijo smo nabavili tudi sušilec, ki naj bi bil suprtruper, nizko energijski, varčen, pameten, bla, bla... Stal je celo premoženje, sam sem ga nujno  potrebovala ;). Vsaj tako sem prepričevala Manimejkerja in pol celo zimo v njem  sušila le brisače in posteljnino :).  Ja, kaj pa? V nasprotnem primeru,  bi potrebovali še vlažilec za parket.  Ta, pa zagotovo ni poceni. Vsaj tak ne,  ki  bi zadovoljil moje estetske standarde.

No in danes je bil dan, ko naj bi se izkazal pri sušenju puhovk! KATASTROFA!!! Puhovka je bila še vsa zlimana, on pa piska! Kao, on je osušil! Halo!!! Zgledala je kot polit cucek, žal jo nisem fotografirala.
Dam še enkrat notri in čez 10 minut spet piska! Vode v kondenzatorju pa nič!

Pol sem se pa malo poglobila. Ker je pač nek "smart" stroj in ima vgrajen senzor za vlago, je po njegovem to že dosti suho. Hudiča! Isto k otroc, noben nč ne posluša, vsak misli s svojo glavo in je najbolj pameten, pol pa k...  Mal sem zašla!
Torej, na senzor  sem mu položila precej mokro brisačo in poleg njega "suho" puhovko in  ponovila postopek.  Ja, tokrat sem zmagala!!! Še dobr, ker drugače bi me Manimejker linčal. :)))

Evo sem fotografirala brezrokavnik, kjer je učinek manj dramatičen, ampak dovolj nazoren.

Sapramišja sreča

Velika lumpa je med rojstno-dnevnimi darili dobila tudi karte, ali bolje rečeno druženje ob gledališki predstavi Sapramiš 2. In tako smo včeraj prvič obiskale, obiskali  Mini teater. Predstava je super, kostumografija je krasna in igra tudi.  Otroci so se zelo vživeli.
Jaz sama sem bila navdušena nad songi, ki gredo hitro v ušesa, čeprav se mi zdi, da je delno zaslužna tudi vokalistka, Sapramiška (Vesna Zornik).  Vesne Zornik seveda nisem prepoznala, se mi je zdel pa glas znan :)). Včasih sem res  en Zombi.



Seveda sem doma ugotovila, da je songe uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Ta isti, ki je napisal skladbo za Gremo mi po svoje. Tako da sem kot zgleda, postala njegov velik fan.

Velika Lumpa je trenutno navdušena nad nauki v zgodbah. In nauk Sapramiške 2 je:  Vsak je sam svoje sreče kovač!

ponedeljek, 11. april 2011

Srnice, zajčki, metuljčki...

Poletje me je prehitelo :).
Naredila sem nekaj bombažnih kapic, ki jih moje lumpe še vedno radi nosita, tudi če sta že veliki. Posebej, ko pihlja ali pa, ko imata mokro glavico. Pa tudi, ko morata, kljub visokim temperaturam, pozirat. :)))




Naredila sem jih v različnih velikostih, ker sem imela tudi nekaj naročil. :)




To pomlad jih bomo kot zgleda preskočili, bodo pa  jeseni takoj pri roki.



Zmanjkalo mi je etiket in nekaj je še nedokončanih kap. Tako, da jih moram zopet naročiti, potem pa hitro klobučke šivat. :)

nedelja, 10. april 2011

Aprilsko sonce

Uspelo nam je. Vse do Rovinja.
Naša 4 letnica se je izkazala tudi  kot fotograf (sva z Manimejkerjem oba na fotografiji).







Morje omamno diši, sonce pa je  čisto premočno. Nisem si mislila, da že aprila potrebujemo sončno kremo z zaščitnim faktorjem.

In da se še malo pohvalim, zimski treningi se mi poznajo. Predvsem, se ne tresem! :)

sobota, 9. april 2011

sreda, 6. april 2011

Tekanje

Napoved za vikend je bila lepa in tako sem si obetala prvo letošnjo plezarijo v skali. V petek je velika Lumpa malo kuhala, vendar je v soboto vročina izginila in smo jo pripisali utrujenosti, ter se v nedeljo napakirali za izlet v Rovinj. Šment! Pred Vrhniko je mala Lumpa že bruhala :(. Obrnili smo in do doma, je vajo še enkrat ponovila.  Tako sem namesto plezanja imela generalno čiščenje avtomobila. Punci, pa sta prvikrat preizkušali naš balkon in moram reči, da se v takih primerih res dobro obnese.





Posledično sem se v nedeljo odpravila na svoj drugi tekaški trening in moram reči, da zavedanje o moji slabo-krvnosti prav nič dobro ne sede moji psihi. Vseskozi se počutim zadihano in utrujeno in sploh rabim dolgo, da se prepustim, pravzaprav prej obupam. :(

V ponedeljek je zakuhala še mlajša in to kar do konca. Vročine nisem mogla zbiti niti za 0,5 stopinje. Zvečer sva bili obe tako utrujeni, mala Lumpa fizično, jaz pa psihično, da sva končali na infekcijski. Sreča, le za eno noč.  Prav smešno je, kako sva se obe počutili ujeti v tisti mali sobici in takoj, ko sva izvedeli, da bova "izpuščeni", sva postali zelo nestrpni.

No danes zjutraj, pa se je starejša zbudila z zalepljenim očesom in zopet je sledil obisk pediatra za antibiotično mazilo za očke. Do nadaljnjega sem se preimenovala v "zasebno negovalko na domu". In glavni šport je tekanje od zdravnika do zdravnika, ter vmes še v trgovino po živež!

Zahvaljujoč dejstvu,  da sem po prihodu Manimejkerja domov svobodna, sem se odpravila na svoj tretji tekaški trening in moram reči, da je tek danes  končno dobil svoj namen (osvobajanja).

Jutri pa skalabriram svojo urco, da bodo treningi tudi bolj verodostojni. ;)

sobota, 2. april 2011

Novo kolo

Pred 6-mi leti sem si kupila Familly bike. Super truper kolo, ki je bilo tudi super-truper težko in ga ni bilo najlažje nositi v klet. Sedaj, ko smo se preselili ni nič lažji dostop do kleti, ki pa so verjetno še manj varne, sem se odločila da ga prodam :(!
Kolo sem imela res rada, saj sem v sprednji sedež lahko naložila zelo veliko napoljnjeno vrečo najboljšega soseda. Vendar punci sta sedež prerasli in zanimanje za Familly bike, ki jih žal ne delajo več, je res veliko. Tako sem ga prodala in ostala praktično brez kolesa.
Premišljevala sem o novem kolesu. Potrebujem ga. Za prevoz po mestu in do bližnje okolice, predvsem pa bi potrebovala veliko, res veliko košaro, da lahko vanjo naložim  tudi "fasungo" :).
Tako sem si zamislila, da si bom kupila rabljeno kolo kar na Nizozemskem. Tam imajo veliko izbiro mestnih koles. Takih pokončnih, na katerih se voziš kot gospod :) (primzizem). Svoj namen sem omenila lokalnemu klesarskemu mojstru, ki mi res pogosto menja zračnice (sej ne da jih ne znam sama, le odročno je to delo v stanovanju). Opozoril me je, da naj ne kupim takega z notranjimi prestavami, ker me bo menjanje zračnice stalo precej več kot zdaj in da pokrovi za verige iz obeh strani, baje tudi niso zaželeni v njegovi delavnici. :)

No takega sem imela v mislih:







Vendar ta ima vse, kar ne bi smel imeti! Pa še nov je in NI za v našo klet.
Videli smo res veliko koles. Kupiš lahko tudi vse možne dodatke za kolo. Od prevlek za sedež, čudovite torbe, košare (obvezno okrašene z umetnim cvetjem), stojala za košare...



Tudi tile, ki smo si jih izposodili v hotelu so bili precej simpatični.

Nekaterim je bilo kljub nizkim temperaturam že zelo vroče!


Tole ogromno varovano parkirišče, pa je na železniški postaji,  kjer imajo tudi servis in prodajo starih koles ;).









Tale je prišel z mano v Ljubljano :)!
Še malo ga našminkam, pa bo tak kot tisti na 1. fotografiji ;).

petek, 1. april 2011

Window shopping

Ena od mojih največjih zabav, kadar grem na pot je, da prešnofam kar se da veliko trgovin in vedno najdem kaj novega. Tokrat sem imela težko delo. Trgovine so bile večino mojega bivanja tam zaprte. Odprejo se ob 10.30 ali pa še kasneje, ob ponedeljkih celo ob 13h. Tako sem imela zelo malo časa.
Pa sem si vendarle kupila novo torbico, znamke za katero prvič slišim.


Našla sem tudi  Nizozemsko znamko otroških oblačil, kateri se nisem mogla upreti :). Punci sta zadovoljni!




Blago na tržnici je bilo čudovito, samo kaj, ko nisem navajene nositi toliko gotovine naokoli. Sem se pa napasla :).